Mihač – Utrinki

1.del.

  Še tečejo dnevi, ko je kosu kruha odgrizniti le skorjo, sredico pa si prišparati za po nedeljskih litanijah. Vasilij, vaški tesar, sicer v cerkev ni stopil že od krstnega dne, pa še takrat so v solzah ga nesli, je pa v les oblekel hladne farne stene, za kar je bil poplačan na prav poseben način.

   »Vasilij, brat moj, odeni mi stene v leseno, pa bog ti odmeri polen še za stotero desk!« ga je prigovarjal farmošter.

   Vasilij pa je dvignil na sredini odrobljen kazalec, kot bi želel Očetu podariti trenutek, da si mirno ogleda izraz njegovega obraza in tako spokojno spozna, kakšno traparijo da mu je ravnokar jel natresti prednjega.  

  » Oče, še oltar vam skrijem za deske, spovednico zabijem z dilcami, klopi iz mlade hruškovine izrežem, morebiti dodam leseno stopničko, da se vas izza oltarja vidi vsaj do ramen, ali oče, plačati bo treba. Na Boga se ne zanesem, še terjam ga težko.« je nameril Vasilij.

   Oče pa je le poravnal svoj život, razprsil pleča in si jel na jezik nastaviti tako nabrušenih besed, da je Vasilija kar rezalo ko jih je poslušal. »Vasilij, sin moj, še predobro veva kaki časi so. Ofer je slab in če krivim na novo tlakovani trg, krivim po božji razsodnosti. Kar je šlo prej za Gospoda, gre sedaj za cuker in moko, v novo vrečo so jih natresli, pa jih toliko več prodajo, ko pa starke mislijo, kaj da je novega v njih. Ko pa okusijo čaj, ki je enako sladak kot prej, pa ti krivijo stari čaj in kupijo tistega v lepši pakungi. In tak človek da Gospodu bi odrinil drobiža? Ti povem, mežnarju se komajda splača sprehoditi ob klopeh, kolena ga bole, pa križ ga drži in primojduš, da pri tako praznih ofrih zdravja tudi nima od kje vzeti. In kako si drznejo ženice, iz ofra ven ti vzame tist drobiž, ko vidi, da je tudi sicer skoro prazen. Kot bi daritev žgano stavil  v božjo dlan, nato pa jo iztrgal in pljunil v obraz z besedami, češ, vera mi ne osladka čaja, niti ne postavi ješprenja na mizo, kaj šele priskrbi tobaka v prežvek.«

  Vasiliju je bilo sila nelagodno in se je jel nekajkrat na mestu prestaviti, farmošter pa je vsakemu koraku sledil in če bi ju ujelo nepozorno oko bi prejkone mislilo, da se učita nekakšnih korakov, tako na suho, češ da ob muziki bodo pa že lažje iztekli izpod nog. Ali ne. Možak, ovit v črno, je mislil resno, farne vogale si je iz hruškovine umislil in trden je bil v svojih namenih.

  »Veste, Vasilij, kot bi z neba mi šepetalo, da daritev pa že ni sveta, ako jo berem iz plesnivih listov. Cel žakramentjal mi vlago nase vleče, v talarjih se fajht redi, Josipa, mojega zvestega pomočnika so glivice ugriznile, vam povem,…bi se čudili, ako vam porečem, da med pridigo sploh nimam volje govoriti in dvigovati prsta v zrak, ko pa se od daleč vidi, da je zamazan od plesnivih listov, ženice pa mi zavoljo tega grenkega obraza storijo ko jim s tistimi prsti na jezik polagam Njegovo telo..« je odmolil možak.

  »Ali, veste, nisem prepričan, da bi zavoljo hruške se plesen umaknila, mislil bi si, da jo tako med liste in na stene še bolj pribijeva« je Vasilij previdno primaknil svoj preudaren argument.

  Farmoštru je dalo misliti. »Ako umakneva vlago nima vrag kaj tam početi. Ak neče ven, pa z žegnanim polijem, pa naj si Gospod s tem maže roke«.Tako sta dorekla, da se stene obleče v hruško, žegnano vodo pa troši le v skrajni nujnosti.

                                                                                            Se nadaljuje…..

                                                                                                                     – MihaČ –

Read the rest of this entry »